Ze v Aristotlovih casih je veljalo, da veliki neustrasni psi zivijo po vsej srednji Aziji, vse do anatolskih gora Male Azije. Takrat molosi se niso segali v Evropo. Beneski popotnik Marco Polo, ki je prepotoval vso Evrazijo, je odkrival svetove, ki so bili tedanjemu zahodnemu cloveku popolnoma neznani. Poročal je o psu, velikem kot osel, sposobnem leva raztrgati. Te pse je opisal kot velikanske, velike kot osel, ki so znali zgrabiti divjo zver, dva bi bila dovolj, da bi raztrgala leva. Danes vemo, da so bili osli v Aziji v tistem casu bistveno manjsi, vendar se vedno vecji, kot meri danasnji tibetanski pes, sodobni do-khyi. Britanski vojaki so po Tibetu ind rugod po himalajskih dolinah iskali psa, kakor ga je opisal Polo in bili so strasno razocarani, ker ga niso nasli. Nobenega ni bilo, ki bi bil velik kot osel in divji kot lev. Bili so dobri cuvaji, bili so postavni, vendar so bili samo psi. Aleksander Veliki Makedonski naj bi bil tisti poveljnik in vladar anticnega sveta, ki je prvi dobil v dar velike pse od azijskih vladarjev, prvi naj bi jih tudi uporabil v bojih. Rimljani so jih precej kasneje pripeljali najprej domov na Apeninski polotok, potem so jih razsirili po vsej Evropi. Potomci tistih rimskih molosov zivijo se dandanes in so gensko razprseni po stevilnih novodobnih pasmah, od nemskega govedarja iz Rottweila, velikega svicarskega in bernskega plansarskega psa, pirenejskega planinskega psa in se cele vrste drugih, tudi tistih s Kavkaza in Anatolije, ki so najbrz najblizji sorodniki, ce niso kar precej neposredni potomci tistih psov, ki jih je opisoval Marco Polo. Vecji so namrec od danasnjega tibetanskega mastifa, pa tudi bolj ostri in neizprosni borci proti vsakomur, ki ogrozi jihovo credo ali njihove ljudi.Sele v zacetku 19. stoletja je najti prve bolj oprijemljive zapise. Gre za posredovanje vtisov britanskih castnikov, ki so prvi zares videli tibetanske pse in so povedali, da ni nic res, kar so pisali ljudje pred njimi. Ti zapiski so se bolj spodbodli prve kinologe, da so se podali na tibetansko planoto in iskali domnevnega prapsa. Legenda je storila, da so vsi poskusali najti prav take pse, kakor jih je opisoval Marco Polo, pa jim ni slo ravno od rok.V britanski knjigi o psih iz leta 1879 je zapisano, da so psi, ki so jih pripeljali s Tibeta in jim pravijo tibetanski mastifi, zelo podobni novofundlandcem, le rep imajo nastavljen visje in ga nosijo zavihanega nad hrbet, po barvi pa so vecinoma crni z ozigi. V isti knjigi so bili novofundlandci opisani precej manjsi, kakor jih poznamo danes. Prvi uvozniki tibetancev so bili seveda Anglezi. Polkovnika Bayley in Duncan sta bila prva prava vzreditelja tibetanskih mastifov v Veliki Britaniji, vendar so se sledi za potomci njunih plemenk zabrisale, vse linije tistih casov so se izgubile. V celinski Evropi so iskali tibetanske mastife po svoje, prvo leglo so v Nemciji zapisali ze daljnega leta 1898, vendar se je porazgubilo. Psi iz evropske celinske vzreje so bili ze na prvi pogled zelo drugacni od britanskih. V tridesetih letih prejsnjega stoletja so Anglezi napisali prvi standard, vendar je v tistem obdobju tibetanec izginil in tudi v kinologiji padel v pozabo. Vsaj tri desetletja so minila, preden se je kinoloski svet spet prebudil in se lotil ponovnega iskanja tibetanskih psov. V Nepalu so imeli pasemski klub in so dokaj resno pazili, da pasma ne bi izginila. Velika vecina zdaj ze precej razsirjenih tibetancev zato ne prihaja s Tibeta, pac pa iz Nepala. Ko so v sedemdesetih letih pripeljali pse iz Nepala, v Evropi ni bilo vec otipljivih sledi, ki bi dokazovale, da je bil Tibetanec ze kdaj prej na Stari celini. Vse se je zacelo znova. Najprej so prve pse iz Nepala pripeljali Americani leta 1969, Evropejci pa so jim hitro sledili. Zadnjih dvajset let se pasma lepo razvija, vendar je brzkone se precej dalec dan, ko bodo poenotili tip tibetanskega mastifa in ga priblizali bodisi samo nemskemu bodisi samo angleskemu vzorcu tibetanske lepote